Kačji pastirji, 
pisano življenje med vodo in nebom

Kačji pastirji so izjemno stara skupina žuželk, ki so nad vodnim zrcalom karbonskih presličnih močvirij kraljevale že pred več kot 300 milijoni let. Takratni predstavniki so bili z razponom kril do 70 centimetrov pravi orjaki, na srečo pa bi danes tudi največjim le stežka prisodili več kot decimeter v dolžino. Ob njihovem skoraj igrivem spreletavanju nad vodno gladino, vratolomnih letalskih akrobacijah in čudovitih barvah se prevzeti nad lepoto narave kaj kmalu pozabimo ozirati za morebitno čredico zvijajočih strupenjač, ki jo kačji pastirji tako neumorno pasejo...

Nedolžni obtoženci

Marsikoga pa ob kačjih pastirjih ter sami misli na nadležni mrčes ali plazečo mrgolazen spreleti srh in marsikje se jih v ljudskem izročilu omenja s strahom in spoštovanjem. Nemško jim ponekod pravijo kar Teufelsnadeln in Augenstecher, angleško Dragonflies, špansko Caballito del Diablo, medtem ko v Sloveniji zasledimo tudi ljudske izraze kot so modrasov hlapec ali kačec... Zastrašujoča imena se nežnim in

vitkim letečim draguljem prav nič ne podajo in bojazen, da bi nas kačji pastir ugriznil, pičil ali morebiti celo zastrupil je povsem odveč. Za njihove sicer močne čeljusti smo prevelik zalogaj, grozeč zadek z zadkovimi priveski, ki v nas vzbuja toliko strahu, pa uporabljajo kačji pastirji v povsem drugih situacijah - pri parjenju namreč.

Kdo je kdo

Z izjemo skrajno severnih in južnih delov Zemlje ter obsežnih sušnih območij brez vode, skorajda ni kotička na našem planetu, kjer ne bi srečali kačjih pastirjev. V izredno pestrem žuželčjem svetu jih uvrščamo v samostojen red (lat. Odonata), ki ga razdelimo v tri podredove, od katerih se predstavniki dveh pojavljajo tudi pri nas. Enakokrili kačji pastirji (lat. Zygoptera) so manjše in nežne žuželke s kladivasto oblikovano glavo na kateri so oči dobro ločene, paličastim zadkom ter skoraj enako oblikovanima paroma kril, ki jih 

pri počitku navadno zlagajo nad zadkom. Raznokrili kačji pastirji (lat. Anisoptera) so praviloma večje in bolj robustno grajene žuželke, velike oči so kot prevelik turban poveznjene skoraj preko cele glave, zadnji par kril, ki jih med počitkom držijo široko razprta, pa je na bazi opazno razširjen. Na svetu živi skoraj 6000 vrst kačjih pastirjev,

pri čemer je favna tropskih predelov najbolj bogata. V Evropi se pojavlja preko 130 vrst, v naši majhni deželici pa smo doslej zabeležili že 73 vrst in podvrst kačjih pastirjev.

Skrivnostno vodno življenje

Kačji pastirji so skupina žuželk z nepopolno preobrazbo. Njihov razvoj poteka od jajčeca, preko več stadijev ličink kar direktno do odrasle žuželke, torej brez stadija bube, kot je to opazno pri naprednejših žuželkah s popolno preobrazbo, npr. hroščih ali metuljih. V naših krajih preživijo kačji pastirji večino svojega življenja, včasih tudi več let, sramežljivo skriti našim očem kot ličinke v vodi. Obdobje, ko jih ob mlaki, ribniku ali 

potoku občudujemo kot odrasle žuželke, predstavlja praviloma le krajši del njihovega življenja in traja v povprečju le nekaj tednov. Ličinke kačjih pastirjev odraslim žuželkam skoraj niso podobne in le malokdo bi neugledne, z različnimi izrastki oborožene prikazni na pajkastih

 nogah označil za prikupne. Podobno kot odrasle žuželke, tudi ličinke predstavnikov obeh pri nas živečih podredov zlahka ločimo. Tiste enakokrilih kačjih pastirjev so velike vsega poldrugi centimeter ali malenkost več, imajo vretenasto telo, na koncu zadka pa tri, podolgovatim listkom podobne priveske, ki jim kot nekakšni ribji repki pomagajo pri plavanju, ker pa so prepredeni s sistemom razvejanih vzdušnic imajo tudi odločilno vlogo pri sprejemanju v vodi raztopljenega kisika. Ličinke raznokrilih kačjih pastirjev so praviloma precej večje, podolgovate, čokate ali sploščene, dihajo pa s pomočjo modificiranih vzdušnic v zadku. Dihanje je v tem primeru posredno povezano tudi z 

gibanjem, saj se lahko ličinke s pomočjo iztisnjene vode, podobno kot glavonožci, urno poženejo stran od nevarnosti. Rast ličink ni kontinuirana, ampak jim neprožni zunanji skelet – hitinjača, dopušča le nekakšno stopenjsko rast ob levitvah. So izjemno uspešni plenilci,

hranijo pa se z vodnimi nevretenčarji, paglavci žab in majhnimi ribicami. Plen ujamejo s pomočjo preoblikovane spodnje ustne, ki ji pravimo labium ali lovilna krinka, saj je prikrito zložena pod glavo in oprsjem. Ko se neprevidni rakec, enodnevnica ali celo manjši vrstnik ličinki preveč približa, ta s smrtonosno natančnostjo bliskovito iztegne lovilno krinko proti nič hudega sluteči žrtvi ter jo požrešno prežveči z močnimi čeljustmi.

Čudežna preobrazba

Iz levitve v levitev je ličinka večja, zasnove kril na hrbtni strani oprsja so vedno bolj razvite in tudi oči postanejo večje ter temnejše. V zadnjih dneh pred preobrazbo se preneha hraniti in prične v plitvi vodi ob bregu dihati atmosferski zrak. Pod okriljem noči ali zgodaj zjutraj dokončno zapusti vodo in se povzpne na primerno podlago, ki se je z nogami trdno oklene. Pritisk hemolimfe povzroči, da hitinjača na glavi in hrbtu poči, nežni krilatec pa se počasi izvije iz pretesne hitinjače ličinke, ki v obliki eksuvija ali leva priča o rojstvu odraslega kačjega pastirja. Celoten proces traja nekaj deset minut, krčenje mišic in naraščajoči pritisk v telesu pa povzročita, da se sprva majhna krila in zadek počasi povečajo ter že kmalu dobijo dokončno obliko. V tem obdobju so kačji pastirji najbolj ranljivi - nekaterim zaradi različnih deformacij kril in nesreč pri preobrazbi nikoli ne uspe poleteti, veliko jih pospravijo ptice, mravlje in celo pajki, pa tudi močan naliv ali veter lahko imata neljube posledice.

Sramežljiva puberteta

Po preobrazbi, dokler spolno ne dozorijo, se kačji pastirji ne približajo vodi in takrat jih pogosto videvamo na gozdnih poteh, jasah ali travnikih, ko lovijo manjše žuželke in si nabirajo rezerve za obdobje aktivnega spolnega življenja ob vodi. V tem času, ki lahko traja le nekaj dni, pri nekaterih vrstah pa tudi več kot dva tedna, dozorijo gonade, nežne pastelne barve sveže preobraženih žuželk pa se spremenijo v čudovito azurno modro, kovinsko zeleno ali ognjeno rdečo barvo spolno zrelih živali, ki nas navdušujejo ob vsakem srečanju. Prelepa obarvanost in barvni vzorci seveda niso namenjeni našemu

občudovanju, ampak imajo pomembno biološko vlogo predvsem pri prepoznavanju partnerja in uravnavanju telesne temperature. S tem v zvezi dodajmo, da pri mrtvih žuželkah imenitne barve večinoma močno potemnijo, zato kačji pastirji za zbiratelje žuželk na srečo niso posebej zanimivi. Obdobje dozorevanja za kačje pastirje izjemnega pomena, zato pri razmišljanju o prisotnosti ali odsotnosti posameznih vrst ne smemo pozabiti na velik pomen življenjskih okolij, ki z vodnimi bivališči na prvi

pogled ne kažejo neposredne povezave. Ali z drugimi besedami: raznolikost favne kačjih pastirjev in številnih drugih vodnih živali ni odvisna le od golih ekoloških dejavnikov v mlaki, ribniku, potoku ali reki, ampak segajo odločilni življenjski prepleti in povezave mnogo dlje.

Danes plenilec - jutri plen

Tako kot ličinke so tudi odrasli kačji pastirji plenilci; hranijo se s komarji in drugimi dvokrilci, enodnevnicami, mladoletnicami, metulji, pa tudi kanibalizem je dokaj pogost. V veliko pomoč jim je odličen vid, saj s pomočjo žuželčjih sestavljenih oči zaznavajo plen ali nevarnost na razdaljo več metrov. Kako tudi ne, saj sestavlja fasetne oči raznokrilih kačjih pastirjev celo do 30.000 posameznih očesc ali omatidijev. Seveda pa kljub izrednim letalskim sposobnostim in odličnemu vidu kačji pastirji v najrazličnejših prehranjevalnih spletih ne nastopajo le kot plenilci, ampak tudi kot plen večjih živali in gostitelji zajedalcev. Že v stadiju ličinke jih ogromno pojedo ribe, odrasle žuželke mnogokrat končajo v kljunih ptic, ob odlaganju jačec nanje prežijo žabe, za nameček pa marsikateri neprevidnež konča v pajkovi mreži.

Letalske vragolije

Bliskovito poganjanje za plenom v najrazličnejše smeri, igrivo lebdenje na mestu, navidez brezbrižno jadranje ali celo vzvratni manevri osupnejo vsakogar. Pri kačjih pastirjih delujeta para kril neodvisno - vsak zase, in čeprav zmore močno mišičje v oprsju nekaj deset kontrakcij v sekundi, tudi najhitrejši letalci le redko presežejo predpisano hitrost vožnje v slovenskih naseljih. Kot pri vseh žuželkah in ostalih poikilotermnih organizmih so življenjske aktivnosti tudi pri kačjih pastirjih v največji meri odvisne od temperature okolice. S tem v zvezi povejmo, da so kačji pastirji izrazito sonceljube žuželke, ki jim opoldanska pripeka nadvse ugaja, čim pa oblaki zastrejo nebo, razburljivo dogajanje nad vodo kaj hitro zamre.

Iskanje partnerja

Vsakdo, ki bo želel kačje pastirje nekoliko bolje spoznati, bo kaj kmalu ugotovil, da srečuje ob vodi predvsem samčke, ki posvetijo večino svojega življenja iskanju parjenja 

željnih samičk. Nekateri ustvarijo pravcate teritorije, ki jih v neumornem letu vneto branijo pred konkurenti, spet drugi ob iskanju samičk navidez brezciljno obletavajo goste šope obvodnega rastlinja, tretji pa iz visoke preže oprezajo za družico. Večji del življenja samičk pa prav nasprotno ne poteka neposredno ob vodi, zato naletimo nanje neprimerno redkeje.

Semkaj prihajajo le na parjenje in odlaganje jajc, drugače pa jim je ljubše zadrževanje ob grmovju, gozdnem robu ali jasi, kjer se skrite pred spolnim nadlegovanjem vneto prehranjujejo in nabirajo maščobne rezerve za produkcijo številnih jajčec.

Ljubezen na kolesu

Na kratko se ustavimo še pri enem najzanimivejših početij v življenju kačjih pastirjev - parjenju, ki je nekaj posebnega in skoraj brez primere v žuželčjem svetu. Kadar se v bližini samčka pojavi samička, ta ne kaže interesa za predigro in samičko najprej pograbi z nogami za oprsje, nakar zvije zadek in jo z zadkovimi priveski, ki so vrstno specifično oblikovani, nič kaj nežno pograbi za predprsje ali glavo. Zanimivo je, da pri parjenju 

kačjih pastirjev spolni organi, ki so pri samčku in samički na koncu zadka, sploh ne pridejo v direktni stik. Samček ima namreč na drugem členu zadka sekundarni kopulacijski aparat, ki ima pri samem parjenju zelo pomembno vlogo. Semkaj si pred združitvijo prenese semensko tekočino, nakar samička, ki jo samček še vedno drži z zadkovimi priveski, spodvije svoj zadek ter spolno odprtino do sekundarnega kopulacijskega aparata samčka in partnerja se združita. Nastali srčasti lik imenujemo kopula ali koleselj.

 Zaljubljeni parčki nekaterih vrst vztrajajo v tej pozi kar več ur, spet drugi pa opravijo svoje kar na hitro - v letu, ali pa se spolni akt konča vrtoglavo v grmovju ali na tleh.

Ogroženost starodavnega življenja

Življenje, ki se je kalilo skozi mnoge milijone let  je danes močno ogroženo. Z onesnaževanjem in ugašajočo dinamiko reguliranih, med nasipe ukleščenih rek in potokov, izginjajo kačji pastirji, ki so prilagojeni življenju v tekočih vodah. Mrtvi rokavi rek, mlake, močvirja, zaraščeni ribniki ter podobni koščki narave, ki so za kačje pastirje in mnoge druge vodne živali ter rastline izjemnega, življenjskega pomena, so za vsemogočno dvonožno žival površine neurejene narave, ki jih je treba na vsak način osušiti, zasuti, napolniti z ribami - skratka napraviti koristne. Gospodarsko močno izkoriščane vode, kjer kačje pastirje ogroža množina rib, ter z ribami, ribogojci in ribiči povezano uničenje vodne in obalne vegetacije so življenjska okolja po meri človeka, kjer za kačje pastirje in ostala živa bitja zmanjkuje prostora. Ne sme nas torej čuditi, da se je izmed 73 vrst in podvrst kačjih pastirjev, ki smo jih doslej zabeležili v Sloveniji, znašlo na Rdečem seznamu skoraj 3/5 vrst. Še bolj zaskrbljujoč je podatek, da kar 1/5 grozi izumrtje, oziroma so kritično ogrožene ter da pojavljanja kar 4 vrst kačjih pastirjev v zadnjih desetletjih nismo uspeli potrditi in veljajo v Sloveniji za izumrle. Upamo, da se bomo zaskrbljujočega stanja še pravočasno zavedli in ukrepali preden bo prepozno.

Kačji pastirji in naravovarstvo

Kačji pastirji nastopajo v naravovarstvu na dveh ravneh: kot objekt varovanja ter kot bioindikatorji. Cilj naravovarstva s stališča kačjih pastirjev mora biti ohranitev naravnih habitatov ličink, kar se pokriva z načelom ohranjanja biotske raznolikosti na ekosistemskem nivoju. Resnica, da obstaja danes toliko vodnih ekosistemov kot malokdaj poprej, je danes že oguljena fraza ob kateri pogosto pozabljamo, da so postala naravna, ali njim vsaj količkaj podobna življenjska okolja redka. Njihova nadomestitev je zgolj teoretična, še posebej pri sistemih, ki potrebujejo za svoj razvoj več desetletij, kot npr. barja, mrtvi rokavi rek, potokov, kar pa seveda ne pomeni, da ni treba poiskusiti z ustvarjanjem nadomestnih habitatov tam, kjer je večina naravnih že uničena, ali da ni potrebna zaščita določenih ekosistemov antropogenega nastanka, kot so npr. gramoznice ali glinokopi, ki v popolnoma degradirani kulturni puščavi pogosto predstavljajo prave banke biološke raznolikosti. Upravljanje z vodami, ne bi smelo biti prepuščeno stihiji in avtomatsko pasti v domeno ribičev, ampak bo treba s stališča naravovarstva končno postaviti jasne zahteve in pogoje gospodarjenja z vodami. Še posebej s številnimi stoječimi vodnimi ekosistemi, ki so vsled izjemne biotske raznolikosti nacionalnega pomena in igrajo v borbi za preživetje številnih rastlinskih in živalskih vsrt ključno vlogo. Prav pri prepoznavanju naravovarstvenega pomena so kačji pastirji, skupaj z dvoživkami in ptiči, še posebej primerni kot testna skupina, saj je med njimi mnogo vrst z ozko ekološko valenco, njihova biologija je razmeroma dobro poznana, poleg tega pa so pregleden favnistični element z relativno lahko določljivimi vrstami. Čas je, da slednjič tudi rastlinam in živalim priznamo domovinsko pravico, saj bomo v nasprotnem primeru naše naravno bogastvo, s katerim se tako radi ponašamo, vse prehitro zapravili.

Namesto konca

Marsikoga bo presenetilo dejstvo, da so kačji pastirji ena najbolje raziskanih živalskih skupin v Sloveniji. Čeprav ima odonatologija na naših tleh izredno dolgo tradicijo, obrobno sta kačje pastirje namreč proučevala že slovenski polihistor J. V. Valvasor ob koncu 17. stoletja ter manj kot stoletje kasneje še idrijski zdravnik in naravoslovec I. A. Scopoli, smo o tej skupini žuželk do preloma v drugo polovico tega stoletja vedeli bore malo. Slovensko favno kačjih pastirjev je prvič popisal Boštjan Kiauta pred skoraj 40 leti, njegovo delo pa v devetdesetih letih še intenzivneje nadaljujemo mlajši raziskovalci. Rezultati kartiranja favne kačjih pastirjev Slovenije, ki že nekaj let poteka pod okriljem Slovenskega odonatološkega društva so zaokroženi v publikaciji Atlas kačjih pastirjev (Odonata) Slovenije z Rdečim seznamom (Kotarac, 1997). S tem delom smo dobili zgledno predstavitev prav vseh vrst kačjih pastirjev pri nas, v sliki in besedi pa ni predstavljena le njihova razširjenost, temveč tudi biologija in ogroženost. Moti pa se kdor misli, da so kačji pastirji v Sloveniji že raziskani. Prav nasprotno - z vsakim izletom v naravo je slika nekoliko drugačna, novi podatki in spoznanja odpirajo še več novih vprašanj, nepremišljeni človekovi posegi v naravo pa porajajo kopico novih problemov in skrbi. Izzivov ne bo nikoli zmanjkalo in ravno to daje raziskovanju narave svoj čar. Pridružite se nam; naj postane občudovanje kačjih pastirjev naše skupno veselje!